DOVOLJ DOBRA

Uhhh kako neprijetni občutki ob pomisleku na sodne dvorane. Velike, hladne, temačne, občutki krivde, včasih nemoči in obupa. Vprašanja odvetnikov in sodnikov taka, da imaš občutek, da ti sodijo za najhujše kaznivo dejanje. Izjave in obtožbe nasprotnega udeleženca tako strahotne in ponižujoče, da ti prebudi občutke manjvrednosti, nehumanosti in ničvrednosti. Počutiš se osramočeno, četudi je to zelo daleč od resnice. Ampak kljub temu moraš ostati zbran, priseben in fokusiran na naslednja vprašanja in dogodke. Moraš se boriti zase ali za otroka. Moja izkušnja s sodišči traja že nekaj let. Sprva sem sodišče spoznala kot osumljena za kaznivo dejanje, kasneje kot priča za kaznivo dejanje, sedaj pa ga spoznavam kot skrbnica mladoletnega otroka. Čeprav si tega ne želim sem prisiljena se boriti oziroma sem dolžna se odzvati na vabilo naroka. Dolžna sem odgovarjati na tožbe. Dolžna sem zaščiti otroka in sebe. Nihče te ne vpraša kako se počutiš, sodišču ni pomembno kaj doživljaš, ampak so pomembn