DOVOLJ DOBRA

Mala Emina v Bosni in Velika Emina v Sloveniji.  Včeraj (22.4.2022) je bilo točno 30 let odkar sem v Sloveniji. Leta 92 je mala Emina zbežala iz vojne in prišla s svojo družino v Izolo, na varno okolje, v novo življenje. Mala Emina je doživela veliko neprijetnih trenutkov, veliko strahu, veliko stigmatizacij, veliko sprememb in veliko prilagajanja in soočanja z vedno novimi izzivi.  Mala in Velika Emina razumeta in poznata občutke neimetja. Razumeta kako je biti v vedno istih oblačilih, razumeta kako je stati v vrsti Rdečega križa in čakati na paket hrane. Razumeta kako je stati pred sošolci s sklonjeno glavo, ker ne pozna dobro jezika. Razumeta kako je skrivati nasmeh, zaradi "škrbavih" zobkov, razumeta kako je, ko nekdo kaže nate s prstom, ko te ne sprejema, ko se te izogiba. Razumeta posledice selitve. Razumeta kako je živeti v nezdravih družinskih odnosih, razumeta kako je živeti z občutkom krivde. Veliko tega razumeta. Mala Emina je preveč strahu doživela, in ta jo sprem...

Dovolj dobra sem zato, ker nisem popolna. Ne morem biti, nemogoče je biti. Vse, kar počnem je lahko zame dovolj.  Pri osmih letih sem kot begunka iz Bosne prišla v Slovenijo. Slovenski jezik je bil zame precej velik izziv. Še vedno je, ampak jaz čutim, da sem dovolj dobra v izražanju in pisanju. Čutim, da je moj materni jezik. Saj se veliko lažje izražam, prelijem čustva, misli in razmišljanja v slovenskem jeziku. Verjamem, da delam pravopisne napake, ampak se ne obremenjujem s tem. Včasih sem se, in to močno. V osnovni šoli sem imela veliko tremo in nizko samopodobo. Zaradi tega sem se izogibala ustnemu spraševanju. Raje sem rekla, da ne znam in dobila enko, ter se za pisni del toliko učila, da sem zmogla pisati dovolj dobro oceno. Sem pa vztrajala. Uspela sem zaključiti osnovno šolo in se vpisati v srednjo trgovsko šolo. Tudi tam sem imela nekaj težav. Največ pa težav z nizko samopodobo. Vztrajala sem naprej. Vpisala sem se na izredno smer ekonomski tehnik. Na maturi sem bila odl...

Moj začetek, moj prvi blog, moje misli in razmišljanja, moja doživetja sedaj delim z vami. Wuauuu! Kako dober občutek! Koliko sem morala "prehoditi" v življenju, da sem sedaj prišla do te točke, da lahko pišem. Iskreni zapisi, počutje, doživetja, osebna rast… Rastemo celo življenje, vsak dan in vsak trenutek, vendar le, če si dovolimo prisluhniti, si želeti in biti. Od nekdaj sem si želela lepih in zdravih, srečnih trenutkov. Zdravega odnosa s partnerjem, starši, z otroki, prijatelji in osebami, ki pomenijo. Vedela sem, da si zaslužim več kot to, kar sem prejemala. Vedela sem, da me v prihodnosti čaka točno ta točka, na kateri sem sedaj. Ampak za vse to sem morala trdo garati.    Skozi življenje sem se srečevala s prijetnimi in manj prijetnimi občutki, dogodki, na katere nisem imela vpliva. Dogodki, ki so me zaznamovali. Dogodki katere sem sprejela in se naučila z njimi živeti, četudi so zelo boleči. Ko se ozrem nazaj vidim, da se je vse dogajalo z razlogom, čeprav tak...