DOVOLJ DOBRA

 Novembra 2020 sem ustvarila skupino za ženske "Podporna skupina za ženske DOVOLJ DOBRA". Srečanja so brezplačna in jih izvajamo preko ZOOMa. Dame se povežemo vsak drugi torek in odpiramo različne teme. Teme izbiram glede na potrebe in zanimanje članic ali aktualno počutje. Ali pa preprosto na mojo inspiracijo. Ker je to podporna skupina se znotraj nje v prvi vrsti podpiramo, spodbujamo in se poslušamo. Vsaka od članic ima svojo zgodbo, svoje stiske in izzive. Vsaka ima svoje šibkosti, kvalitete in vrednosti. V skupini se dekleta počutijo zelo varno in sprejeto. Zato so tudi precej odprta, aktivna in željna novih spoznanj. Samo ime skupine izzove v nas, da smo DOVOLJ DOBRE , da se tega zavedamo. Da se sprejmemo take kakršne smo. Seveda imamo na izbiro, da smo dovolj sposobne in da lahko še rastemo, ali obtičimo v osebnem nezadovoljstvu. V ta namen smo pričele s temo KAJ SPLOH ZAME POMENI IMETI SE RADA ? Ali se imam dovolj rada? Nadaljevale smo s temo KAJ STORITI S PROBLEMOM? ...

Kolikokrat sem se vprašala " kaj bodo rekli ljudje "?! Neštetokrat! S tem vprašanjem sem se obremenjevala do te mere, da je pošteno načelo mojo samopodobo – pričela sem dvomiti v lastne odločitve. Zagotovo se še kdo najde v tej zgodbi – pritiski, ki jih ženske prejemamo preko medijev, tudi staršev, da moramo biti popolne, dovolj dobre. In kdaj bomo dovolj dobre? Tudi moji starši imajo malce slabšo samopodobo in to so prenesli name. Ljudje s slabo samopodobo se veliko obremenjujejo z mnenji drugih. In trenutno se tudi sama nahajam na tej točki, a vendarle, razmišljam o tem. Trudim se, da me mnenja drugih ne prizadenejo, da jih sprejmem oziroma, da se ne oziram na kritike in obsojanja. Saj to so le kritike in tudi kritika nam pomaga pri osebni rasti. Jaz sem to doživljala kot obsojanja. In potem sem se vprašala… Zakaj so te ljudje zame sploh pomembni? Ali so oni pomembni v mojem življenju, ali oni odločajo namesto mene, ali oni vedo kako jaz živim, ali me oni vzdržujejo, hranij...

Včeraj sem sedela na delavnici Dobro sem. To je delavnica, kjer ženske predelujemo teme o stresu in o tem kako ravnati, da bolj komuniciramo in reagiramo na dražljaje v okolju. Naši pogovori so sproščeni kot vedno smo klepetulje zašle s poti (ženske na kupu, malo verjetno, da se to ne zgodi). V skupini se počutimo dobro, govorimo o svojih čustvih, strahovih, sramu. Tukaj se počutimo tako sproščeno, da o tem lahko govorimo. Včeraj je bila glavna tema  STRAH.  To je eno izmed čustvenih stanj, ki zame še danes predstavlja ogromno breme, še posebej za žensko. Strah jo je zase, za svoje življenje, strah jo je za otroka, za njegovo življenje, strah jo je za partnerja, ki izvaja nasilje nad njo. Strah jo je, boji se, ne zmore, ne zna! Kljub temu, da ni sama, da ima okrog sebe ljudi, ki jo poskušajo zaščititi, ampak ona se boji, ona ne zmore... Kako zelo razumem to. Kako dobro to poznam. To je strah, ki ti zleze v kosti in se z dneva v dan kopiči v tebi. Strah je povsod. Občutek ...