DOVOLJ DOBRA

Mala Emina v Bosni in Velika Emina v Sloveniji.  Včeraj (22.4.2022) je bilo točno 30 let odkar sem v Sloveniji. Leta 92 je mala Emina zbežala iz vojne in prišla s svojo družino v Izolo, na varno okolje, v novo življenje. Mala Emina je doživela veliko neprijetnih trenutkov, veliko strahu, veliko stigmatizacij, veliko sprememb in veliko prilagajanja in soočanja z vedno novimi izzivi.  Mala in Velika Emina razumeta in poznata občutke neimetja. Razumeta kako je biti v vedno istih oblačilih, razumeta kako je stati v vrsti Rdečega križa in čakati na paket hrane. Razumeta kako je stati pred sošolci s sklonjeno glavo, ker ne pozna dobro jezika. Razumeta kako je skrivati nasmeh, zaradi "škrbavih" zobkov, razumeta kako je, ko nekdo kaže nate s prstom, ko te ne sprejema, ko se te izogiba. Razumeta posledice selitve. Razumeta kako je živeti v nezdravih družinskih odnosih, razumeta kako je živeti z občutkom krivde. Veliko tega razumeta. Mala Emina je preveč strahu doživela, in ta jo sprem...

Dovolj dobra sem zato, ker nisem popolna. Ne morem biti, nemogoče je biti. Vse, kar počnem je lahko zame dovolj.  Pri osmih letih sem kot begunka iz Bosne prišla v Slovenijo. Slovenski jezik je bil zame precej velik izziv. Še vedno je, ampak jaz čutim, da sem dovolj dobra v izražanju in pisanju. Čutim, da je moj materni jezik. Saj se veliko lažje izražam, prelijem čustva, misli in razmišljanja v slovenskem jeziku. Verjamem, da delam pravopisne napake, ampak se ne obremenjujem s tem. Včasih sem se, in to močno. V osnovni šoli sem imela veliko tremo in nizko samopodobo. Zaradi tega sem se izogibala ustnemu spraševanju. Raje sem rekla, da ne znam in dobila enko, ter se za pisni del toliko učila, da sem zmogla pisati dovolj dobro oceno. Sem pa vztrajala. Uspela sem zaključiti osnovno šolo in se vpisati v srednjo trgovsko šolo. Tudi tam sem imela nekaj težav. Največ pa težav z nizko samopodobo. Vztrajala sem naprej. Vpisala sem se na izredno smer ekonomski tehnik. Na maturi sem bila odl...

  Vztrajam, ker hočem živeti! Zaslužim si živeti, saj sem zato na svetu. Ampak kako živeti? Sedaj lahko odgovorim kako želim živeti. Morala sem se naučiti tega, morala sem izkusiti manj prijetne občutke, dogodke, prav tako prijetne in lepe občutke. Sedaj lahko izberem kaj želim in česa ne želim... Zaradi mojih življenjskih izkušenj lahko pišem in govorim. Zaradi moje VZTRAJNOSTI in POGUMA sem premagala velike ovire. Ta vztrajnost me je pripeljala do točke zadovoljstva in zavedanja, da sem dovolj dobra taka kakršna sem. Dovolj dobra kljub nepopolnosti. In zakaj smo nepopolni? Zato, ker ne sledimo pričakovanjem družbe, družine, partnerjem, šefom? Ali zato, ker smo kršili pravila, ki so nam postavljena, ali moralne vrednote, običaje? Ali obstajajo popolni ljudje? Kakšni so? Jaz ne poznam takih. Menim, da ni popolnega človeka. Pomembno je, da smo dovolj popolni zase, za svoje življenjske potrebe in pričakovanja. Dovolj popolni za osebni uspeh. Dovolj popolni za svoj duševni mir. Člo...

Uhhh kako neprijetni občutki ob pomisleku na sodne dvorane. Velike, hladne, temačne, občutki krivde, včasih nemoči in obupa. Vprašanja odvetnikov in sodnikov taka, da imaš občutek, da ti sodijo za najhujše kaznivo dejanje. Izjave in obtožbe nasprotnega udeleženca tako strahotne in ponižujoče, da ti prebudi občutke manjvrednosti, nehumanosti in ničvrednosti. Počutiš se osramočeno, četudi je to zelo daleč od resnice. Ampak kljub temu moraš ostati zbran, priseben in fokusiran na naslednja vprašanja in dogodke. Moraš se boriti zase ali za otroka. Moja izkušnja s sodišči traja že nekaj let. Sprva sem sodišče spoznala kot osumljena za kaznivo dejanje, kasneje kot priča za kaznivo dejanje, sedaj pa ga spoznavam kot skrbnica mladoletnega otroka. Čeprav si tega ne želim sem prisiljena se boriti oziroma sem dolžna se odzvati na vabilo naroka. Dolžna sem odgovarjati na tožbe. Dolžna sem zaščiti otroka in sebe. Nihče te ne vpraša kako se počutiš, sodišču ni pomembno kaj doživljaš, ampak so pomembn...