DOVOLJ DOBRA

 Kam se lahko obrnemo, ko smo v stiski? Kdaj vemo, da smo v stiski? Ali je naša stiska resnična? Ali ne bi zmogli sami? Kaj pa, če še malo počakamo? Ali nam bodo verjeli? Komu naj zaupamo? Kaj pa, če nas bodo obsojali? Saj smo si sami krivi, da je tako! NE! Nismo! Kvečjemu smo zelo pogumni! Pogumni, ker smo zmogli prepoznati svojo trenutno stisko! Zmogli smo presoditi, da to kar se nam trenutno dogaja povzroča strah, bolečino in dvome. Povzroča nemir in tesnobo. Omejuje nas, stiska nas v kot. Ruši naše ravnovesje. Ruši naše odnose. Vpliva na naše zdravje, naše počutje. Omejuje naše cilje, plane in želje. Trenutno ne vidimo dovolj zdrave rešitve, ne vemo kako naprej. Trenutno ne zmoremo sami in potrebujemo nekoga. Nič ni narobe, če ne zmoremo sami, zato nas je toliko, da si pomagamo. Zato smo razvili empatijo, sočutje in solidarnost, da se podpremo. Ko prepoznamo svojo stisko takrat smo na pravi poti k iskanju rešitve! Bravo mi! Naslednji korak, kam se lahko obrnemo, na koga? Dobro...

Moja izkušnja z antidepresivi je bila precej rizična. Rizična iz razloga, ker mi je bila predpisana v času druge nosečnosti. Takrat sem bila v tako hudem stanju, da je bilo neizbežno zdravljenje s to terapijo. Bila sem v stanju anksioznosti zaradi hude stiske in depresije, ki jo je povzročil strah. Tisti neprijeten občutek, ki ga vsi poznamo. Naše telo ne bi moglo funkcionirati, če ne bi poznalo občutka strahu. Ampak ta strah je bil drugačen. Drugačen zato, ker me ni bilo strah padca, ni me bilo strah, da se bom poškodovala. Strah me je bilo smrti. Strah me je bilo zase in za malo bitje, ki je raslo v meni. Strah me je bilo spanja. V sanjah sem imela nočne more. Grde more, ki so me skozi dan spremljale. Strah me je bilo teme. Kolikokrat sem se obrnila za sabo med dnevnim sprehodom. Vsakokrat, ko sem stopila iz stanovanjskega bloka sem se ozirala, če je ta "nekdo" v bližini. Strah me je bilo, ko sem se usedla v avto, vsakokrat sem se obrnila nazaj, da ni ta "nekdo" v...