DOVOLJ DOBRA

Mala Emina v Bosni in Velika Emina v Sloveniji.  Včeraj (22.4.2022) je bilo točno 30 let odkar sem v Sloveniji. Leta 92 je mala Emina zbežala iz vojne in prišla s svojo družino v Izolo, na varno okolje, v novo življenje. Mala Emina je doživela veliko neprijetnih trenutkov, veliko strahu, veliko stigmatizacij, veliko sprememb in veliko prilagajanja in soočanja z vedno novimi izzivi.  Mala in Velika Emina razumeta in poznata občutke neimetja. Razumeta kako je biti v vedno istih oblačilih, razumeta kako je stati v vrsti Rdečega križa in čakati na paket hrane. Razumeta kako je stati pred sošolci s sklonjeno glavo, ker ne pozna dobro jezika. Razumeta kako je skrivati nasmeh, zaradi "škrbavih" zobkov, razumeta kako je, ko nekdo kaže nate s prstom, ko te ne sprejema, ko se te izogiba. Razumeta posledice selitve. Razumeta kako je živeti v nezdravih družinskih odnosih, razumeta kako je živeti z občutkom krivde. Veliko tega razumeta. Mala Emina je preveč strahu doživela, in ta jo sprem...

  Vztrajam, ker hočem živeti! Zaslužim si živeti, saj sem zato na svetu. Ampak kako živeti? Sedaj lahko odgovorim kako želim živeti. Morala sem se naučiti tega, morala sem izkusiti manj prijetne občutke, dogodke, prav tako prijetne in lepe občutke. Sedaj lahko izberem kaj želim in česa ne želim... Zaradi mojih življenjskih izkušenj lahko pišem in govorim. Zaradi moje VZTRAJNOSTI in POGUMA sem premagala velike ovire. Ta vztrajnost me je pripeljala do točke zadovoljstva in zavedanja, da sem dovolj dobra taka kakršna sem. Dovolj dobra kljub nepopolnosti. In zakaj smo nepopolni? Zato, ker ne sledimo pričakovanjem družbe, družine, partnerjem, šefom? Ali zato, ker smo kršili pravila, ki so nam postavljena, ali moralne vrednote, običaje? Ali obstajajo popolni ljudje? Kakšni so? Jaz ne poznam takih. Menim, da ni popolnega človeka. Pomembno je, da smo dovolj popolni zase, za svoje življenjske potrebe in pričakovanja. Dovolj popolni za osebni uspeh. Dovolj popolni za svoj duševni mir. Člo...

Včeraj sem sedela na delavnici Dobro sem. To je delavnica, kjer ženske predelujemo teme o stresu in o tem kako ravnati, da bolj komuniciramo in reagiramo na dražljaje v okolju. Naši pogovori so sproščeni kot vedno smo klepetulje zašle s poti (ženske na kupu, malo verjetno, da se to ne zgodi). V skupini se počutimo dobro, govorimo o svojih čustvih, strahovih, sramu. Tukaj se počutimo tako sproščeno, da o tem lahko govorimo. Včeraj je bila glavna tema  STRAH.  To je eno izmed čustvenih stanj, ki zame še danes predstavlja ogromno breme, še posebej za žensko. Strah jo je zase, za svoje življenje, strah jo je za otroka, za njegovo življenje, strah jo je za partnerja, ki izvaja nasilje nad njo. Strah jo je, boji se, ne zmore, ne zna! Kljub temu, da ni sama, da ima okrog sebe ljudi, ki jo poskušajo zaščititi, ampak ona se boji, ona ne zmore... Kako zelo razumem to. Kako dobro to poznam. To je strah, ki ti zleze v kosti in se z dneva v dan kopiči v tebi. Strah je povsod. Občutek ...