Včeraj sem sedela na delavnici Dobro sem. To je delavnica, kjer ženske predelujemo teme o stresu in o tem kako ravnati, da bolj komuniciramo in reagiramo na dražljaje v okolju. Naši pogovori so sproščeni kot vedno smo klepetulje zašle s poti (ženske na kupu, malo verjetno, da se to ne zgodi). V skupini se počutimo dobro, govorimo o svojih čustvih, strahovih, sramu. Tukaj se počutimo tako sproščeno, da o tem lahko govorimo.
Včeraj je bila glavna tema STRAH. To je eno izmed čustvenih stanj, ki zame še danes predstavlja ogromno breme, še posebej za žensko.
Strah
jo je zase, za svoje življenje, strah jo je za otroka, za njegovo
življenje, strah jo je za partnerja, ki izvaja nasilje nad njo.
Strah jo je, boji se, ne zmore, ne zna! Kljub temu, da ni sama, da
ima okrog sebe ljudi, ki jo poskušajo zaščititi, ampak ona se
boji, ona ne zmore...
Kako zelo razumem to. Kako
dobro to poznam. To je strah, ki ti zleze v kosti in se z dneva v dan
kopiči v tebi. Strah je povsod. Občutek je kakor, da živi v vsakem
delu telesa. Tako zelo neprijeten je, tako zelo nadležen je. Tako
zelo ga čutiš po telesu in v umu. Najprej te je strah zase in za
svoje življenje, zakaj? Mene je bilo strah zato, ker sem hotela
živeti! Jaz sem hotela še živeti! Nisem bila pripravljena na
konec! Nočem umreti, ne boš me ubil! Potem me je bilo strah zanj.
Zakaj? Ker me je skozi leta ustrahoval, da bom jaz kriva, če se mu
kaj zgodi. Jaz bom kriva, če ga zapustim. Jaz bom kriva, če bo
naredil samomor. Jaz bom kriva, če bo zašel nazaj v drogo. Jaz bom
kriva za vse.
Občutek krivde, občutek nemoči, občutek
ničvrednosti, občutek, da si sam na tem svetu, je grozljiv. Zavedaš
se, da želiš spremembo, zavedaš se, da ne želiš tega, ampak ne
zmoreš narediti koraka. Ne upaš! In to traja in traja. Pretvarjaš
se kako lepo in srečno življenje živiš, igraš zadovoljno gospo.
A v resnici razpadaš. Vse razpada znotraj tebe in zunaj tebe. In
potem se zgodijo še druge težave, dodatne skrbi, dodatni problemi.
Občutek imaš, da toneš kot barka. Boriš se za življenje ali
smrt.
Več let je minilo, skoraj deset let, preden sem
zbrala moč. To je desetina življenja. Veliko. Kako sem zbrala
pogum? Globoko v sebi sem vedela, da to ni življenje, ki ga želim
živeti. Začela sem delati spremembe, postavila sem si nove izzive.
Vpisala sem se na izredno šolanje, kjer sem spoznala veliko novih
obrazov. Drugače razmišljujočih. Osebe, ki so videle in gledale na
svet popolnoma drugače. Tako sem jaz hotela gledati! Začela sem si
zaupati. Sprejela sem kritiko, podporo, spodbudo. Postopoma sem
prejemala moč. Oči so se odprle, pogum in moč sem že zbrala,
sedaj še zadnji korak. Kako se umakniti od nasilne osebe, od take
osebe, ki ti je toliko strahu dala? Načrt! Naredila sem načrt! Kako
bi lahko na najbolj varen način zapustila skupno prebivališče. In
uspelo mi je! Preživela sem! Živim!
Ampak strah me ni
zapustil. Strah je še vedno ob meni. Strah je vtisnjen za vselej.
Sicer v manjši obliki, ampak je tu v meni, ob meni.
Po
končani delavnici sem ugotovila kako zelo ponosna sem nase! Da sem
zbrala moč, da sem naredila spremembe, da sem si dala možnost!
Možnost sem si dala za novo življenje, za nove ljubezni, za nove
podvige! Rastem!
Komentarji
Objavite komentar