Strah me je!

Včeraj sem sedela na delavnici Dobro sem. To je delavnica, kjer ženske predelujemo teme o stresu in o tem kako ravnati, da bolj komuniciramo in reagiramo na dražljaje v okolju. Naši pogovori so sproščeni kot vedno smo klepetulje zašle s poti (ženske na kupu, malo verjetno, da se to ne zgodi). V skupini se počutimo dobro, govorimo o svojih čustvih, strahovih, sramu. Tukaj se počutimo tako sproščeno, da o tem lahko govorimo.

Včeraj je bila glavna tema STRAH. To je eno izmed čustvenih stanj, ki zame še danes predstavlja ogromno breme, še posebej za žensko.

Strah jo je zase, za svoje življenje, strah jo je za otroka, za njegovo življenje, strah jo je za partnerja, ki izvaja nasilje nad njo. Strah jo je, boji se, ne zmore, ne zna! Kljub temu, da ni sama, da ima okrog sebe ljudi, ki jo poskušajo zaščititi, ampak ona se boji, ona ne zmore...

Kako zelo razumem to. Kako dobro to poznam. To je strah, ki ti zleze v kosti in se z dneva v dan kopiči v tebi. Strah je povsod. Občutek je kakor, da živi v vsakem delu telesa. Tako zelo neprijeten je, tako zelo nadležen je. Tako zelo ga čutiš po telesu in v umu. Najprej te je strah zase in za svoje življenje, zakaj? Mene je bilo strah zato, ker sem hotela živeti! Jaz sem hotela še živeti! Nisem bila pripravljena na konec! Nočem umreti, ne boš me ubil! Potem me je bilo strah zanj. Zakaj? Ker me je skozi leta ustrahoval, da bom jaz kriva, če se mu kaj zgodi. Jaz bom kriva, če ga zapustim. Jaz bom kriva, če bo naredil samomor. Jaz bom kriva, če bo zašel nazaj v drogo. Jaz bom kriva za vse.

Občutek krivde, občutek nemoči, občutek ničvrednosti, občutek, da si sam na tem svetu, je grozljiv. Zavedaš se, da želiš spremembo, zavedaš se, da ne želiš tega, ampak ne zmoreš narediti koraka. Ne upaš! In to traja in traja. Pretvarjaš se kako lepo in srečno življenje živiš, igraš zadovoljno gospo. A v resnici razpadaš. Vse razpada znotraj tebe in zunaj tebe. In potem se zgodijo še druge težave, dodatne skrbi, dodatni problemi. Občutek imaš, da toneš kot barka. Boriš se za življenje ali smrt.

Več let je minilo, skoraj deset let, preden sem zbrala moč. To je desetina življenja. Veliko. Kako sem zbrala pogum? Globoko v sebi sem vedela, da to ni življenje, ki ga želim živeti. Začela sem delati spremembe, postavila sem si nove izzive. Vpisala sem se na izredno šolanje, kjer sem spoznala veliko novih obrazov. Drugače razmišljujočih. Osebe, ki so videle in gledale na svet popolnoma drugače. Tako sem jaz hotela gledati! Začela sem si zaupati. Sprejela sem kritiko, podporo, spodbudo. Postopoma sem prejemala moč. Oči so se odprle, pogum in moč sem že zbrala, sedaj še zadnji korak. Kako se umakniti od nasilne osebe, od take osebe, ki ti je toliko strahu dala? Načrt! Naredila sem načrt! Kako bi lahko na najbolj varen način zapustila skupno prebivališče. In uspelo mi je! Preživela sem! Živim!

Ampak strah me ni zapustil. Strah je še vedno ob meni. Strah je vtisnjen za vselej. Sicer v manjši obliki, ampak je tu v meni, ob meni.

Po končani delavnici sem ugotovila kako zelo ponosna sem nase! Da sem zbrala moč, da sem naredila spremembe, da sem si dala možnost! Možnost sem si dala za novo življenje, za nove ljubezni, za nove podvige! Rastem!