Preskoči na glavno vsebino

Antidepresivi. Da ali ne?

Moja izkušnja z antidepresivi je bila precej rizična. Rizična iz razloga, ker mi je bila predpisana v času druge nosečnosti. Takrat sem bila v tako hudem stanju, da je bilo neizbežno zdravljenje s to terapijo.

Bila sem v stanju anksioznosti zaradi hude stiske in depresije, ki jo je povzročil strah. Tisti neprijeten občutek, ki ga vsi poznamo. Naše telo ne bi moglo funkcionirati, če ne bi poznalo občutka strahu. Ampak ta strah je bil drugačen. Drugačen zato, ker me ni bilo strah padca, ni me bilo strah, da se bom poškodovala. Strah me je bilo smrti. Strah me je bilo zase in za malo bitje, ki je raslo v meni. Strah me je bilo spanja. V sanjah sem imela nočne more. Grde more, ki so me skozi dan spremljale. Strah me je bilo teme. Kolikokrat sem se obrnila za sabo med dnevnim sprehodom. Vsakokrat, ko sem stopila iz stanovanjskega bloka sem se ozirala, če je ta "nekdo" v bližini. Strah me je bilo, ko sem se usedla v avto, vsakokrat sem se obrnila nazaj, da ni ta "nekdo" v avtu. Moje misli so bile negativne. V glavi so se odvijali dramatični prizori. Vse je bilo mračno, brezupno.

Ta strah je v meni zbudila tretja oseba. Oseba, ki mi je včasih nekaj pomenila in sedaj me poskuša na vse načine ustrahovati. Oseba, kateri sem dovolila, da me pripelje v tako stanje.

Poiskala sem pomoč pri psihijatrinji. Po posvetu mi je predlagala antidepresive. Bila je mnenja, da je lahko veliko večja škoda za nerojenega otroka, da se razvija in raste s takimi občutki, čustvi, dražljaji. Manjša škoda bi bila, če se odločim za terapijo. 
Odločila sem se, pričela bom s terapijo. Prva doza šok. Po prvi tableti sem doživela večjo stisko, kakor sem jo že doživljala. Čutila sem vznemirjenost, stiskalo me je v prsih, noge sem imela "odrezane". Občutek nemoči, panika. To so bili stranski učinki na katere so me predhodno opozorili. Vztrajala sem in čez nekaj dni je bilo bolje. Stanje se je postopoma umirilo. Občutki stiske so bili vse manjši. Strahovi so pojenjali. Z aktivnostjo, dolgimi sprehodi sem poskušala razbremeniti um in telo. Borila sem se, da bi preostanek nosečnosti stekel bolj zdravo in umirjeno. 

Čeprav je bila terapija uspešna se je v meni zbudil novi strah. Ali bo vse v redu z otrokom?!? Ta strah me je spremljal do porodne sobe. Hvala bogu sem rodila zdravo deklico! Čudovito deklico! Tako lepa je in tako zdrava! V porodnišnici so mi povedali, da lahko ob dojenju jemljem antidepresive. Obstaja možnost, da bo otrok nekoliko bolj razdražljiv. Hujših posledic ne bi smelo biti. Nadaljevala sem s terapijo.

Dva meseca po rojstvu hčerke sem doživela ponovni napad. Zaradi novih groženj, ustrahovanj sem se znašla na začetku zgodbe. Po posvetu s psihijatrinjo mi je predlagala višjo dozo. Ampak jaz nisem želela višje doze ali druge doze. Jaz sem potrebovala pogovor. Morala sem spraviti iz sebe vse kar doživljam. Morala sem se razbremeniti. Imela sem občutek, da me ta vrsta terapije zavira. Zavira moja čustva, občutke, emocije. Verjela sem, da potrebujem drugo vrsto zdravljenja. Ob prvem srečanju z anksioznostjo mi je pomagala. Pomagala mi je tako, da sem se dvignila. To je bila trenutna pomoč. Sedaj potrebujem nekaj naravnega. Odločila sem se, da preneham s tovrstno terapijo. Po prekinitvi sem tri dni jokala. Jokala sem kakor, da ne bi leta občutila žalosti, empatije. Očitno se je v parih mesecih vse potisnilo nekje globoko in čakalo. Čakalo, da pride ven. Občutila sem olajšanje. Sedaj moram nadaljevati z mojim načinom zdravljenja, z mojo vrsto terapije. S partnerjem sva se veliko pogovarjala. Iskala sem stvari in osebe, ki so me sproščale. Poslušala sem motivatorje, brala sem različne literature. Gledala sem humoristične serije. Raziskovala sem. Izbrala sem svoj način zdravljenja, ki me je vodil k zdravemu načinu življenja. Poslušala sem sebe. Verjela sem, da mi bo uspelo! 

Komentarji

  1. Odgovori
    1. Vse kar si napisala je še kako res,ker doživljam podobne stvari, ponosna sem nate in samo naprej v nove zmage.PS Moje zdravilo trenutno so turške žajfnice😎😆

      Izbriši
    2. Vse neprijetne izkušnje se nam dogajajo z razlogom, postajamo močnejše, rastemo 💜 vso srečo ti želim še naprej 💜 objem 💜

      Izbriši
  2. 🙏🙏🙏 odlično zapisano!
    Aco

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Hvala, veseli me, da tudi moški berete moje zapise 💜

      Izbriši
  3. Strah? Moj je drugačen, pa vseeno ne vem od kod se priplazi..... da izgubim tisto malo moči in potem rišem vse mogoče scenarije v glavi... zdrave, ne zdrave... Pa se spomnim na stavek svojega tasta: " Že tako bo dovolj hudo takrat, ko se nekaj slabega zgodi, ni potrebno že v naprej delati nepotrebne scenarije v glavi...." Byron Katie pa v svojih knjigah uči, da se je potrebno vprašati - Ali je to res? Kar mislimo...... Na kratko pa, še vedno se učim. STRAH, bavbav, ki ima ime in nima.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Mala Emina in Velika Emina

Mala Emina v Bosni in Velika Emina v Sloveniji.  Včeraj (22.4.2022) je bilo točno 30 let odkar sem v Sloveniji. Leta 92 je mala Emina zbežala iz vojne in prišla s svojo družino v Izolo, na varno okolje, v novo življenje. Mala Emina je doživela veliko neprijetnih trenutkov, veliko strahu, veliko stigmatizacij, veliko sprememb in veliko prilagajanja in soočanja z vedno novimi izzivi.  Mala in Velika Emina razumeta in poznata občutke neimetja. Razumeta kako je biti v vedno istih oblačilih, razumeta kako je stati v vrsti Rdečega križa in čakati na paket hrane. Razumeta kako je stati pred sošolci s sklonjeno glavo, ker ne pozna dobro jezika. Razumeta kako je skrivati nasmeh, zaradi "škrbavih" zobkov, razumeta kako je, ko nekdo kaže nate s prstom, ko te ne sprejema, ko se te izogiba. Razumeta posledice selitve. Razumeta kako je živeti v nezdravih družinskih odnosih, razumeta kako je živeti z občutkom krivde. Veliko tega razumeta. Mala Emina je preveč strahu doživela, in ta jo sprem

Moj začetek

Moj začetek, moj prvi blog, moje misli in razmišljanja, moja doživetja sedaj delim z vami. Wuauuu! Kako dober občutek! Koliko sem morala "prehoditi" v življenju, da sem sedaj prišla do te točke, da lahko pišem. Iskreni zapisi, počutje, doživetja, osebna rast… Rastemo celo življenje, vsak dan in vsak trenutek, vendar le, če si dovolimo prisluhniti, si želeti in biti. Od nekdaj sem si želela lepih in zdravih, srečnih trenutkov. Zdravega odnosa s partnerjem, starši, z otroki, prijatelji in osebami, ki pomenijo. Vedela sem, da si zaslužim več kot to, kar sem prejemala. Vedela sem, da me v prihodnosti čaka točno ta točka, na kateri sem sedaj. Ampak za vse to sem morala trdo garati.    Skozi življenje sem se srečevala s prijetnimi in manj prijetnimi občutki, dogodki, na katere nisem imela vpliva. Dogodki, ki so me zaznamovali. Dogodki katere sem sprejela in se naučila z njimi živeti, četudi so zelo boleči. Ko se ozrem nazaj vidim, da se je vse dogajalo z razlogom, čeprav takrat

Skupina za ženske

 Novembra 2020 sem ustvarila skupino za ženske "Podporna skupina za ženske DOVOLJ DOBRA". Srečanja so brezplačna in jih izvajamo preko ZOOMa. Dame se povežemo vsak drugi torek in odpiramo različne teme. Teme izbiram glede na potrebe in zanimanje članic ali aktualno počutje. Ali pa preprosto na mojo inspiracijo. Ker je to podporna skupina se znotraj nje v prvi vrsti podpiramo, spodbujamo in se poslušamo. Vsaka od članic ima svojo zgodbo, svoje stiske in izzive. Vsaka ima svoje šibkosti, kvalitete in vrednosti. V skupini se dekleta počutijo zelo varno in sprejeto. Zato so tudi precej odprta, aktivna in željna novih spoznanj. Samo ime skupine izzove v nas, da smo DOVOLJ DOBRE , da se tega zavedamo. Da se sprejmemo take kakršne smo. Seveda imamo na izbiro, da smo dovolj sposobne in da lahko še rastemo, ali obtičimo v osebnem nezadovoljstvu. V ta namen smo pričele s temo KAJ SPLOH ZAME POMENI IMETI SE RADA ? Ali se imam dovolj rada? Nadaljevale smo s temo KAJ STORITI S PROBLEMOM?