Moja izkušnja z antidepresivi je bila precej rizična. Rizična iz razloga, ker mi je bila predpisana v času druge nosečnosti. Takrat sem bila v tako hudem stanju, da je bilo neizbežno zdravljenje s to terapijo.
Bila sem v stanju anksioznosti zaradi hude stiske in depresije, ki jo je povzročil strah. Tisti neprijeten občutek, ki ga vsi poznamo. Naše telo ne bi moglo funkcionirati, če ne bi poznalo občutka strahu. Ampak ta strah je bil drugačen. Drugačen zato, ker me ni bilo strah padca, ni me bilo strah, da se bom poškodovala. Strah me je bilo smrti. Strah me je bilo zase in za malo bitje, ki je raslo v meni. Strah me je bilo spanja. V sanjah sem imela nočne more. Grde more, ki so me skozi dan spremljale. Strah me je bilo teme. Kolikokrat sem se obrnila za sabo med dnevnim sprehodom. Vsakokrat, ko sem stopila iz stanovanjskega bloka sem se ozirala, če je ta "nekdo" v bližini. Strah me je bilo, ko sem se usedla v avto, vsakokrat sem se obrnila nazaj, da ni ta "nekdo" v avtu. Moje misli so bile negativne. V glavi so se odvijali dramatični prizori. Vse je bilo mračno, brezupno.
Ta strah je v meni zbudila tretja oseba. Oseba, ki mi je včasih nekaj pomenila in sedaj me poskuša na vse načine ustrahovati. Oseba, kateri sem dovolila, da me pripelje v tako stanje.
Poiskala sem pomoč pri psihijatrinji. Po posvetu mi je predlagala antidepresive. Bila je mnenja, da je lahko veliko večja škoda za nerojenega otroka, da se razvija in raste s takimi občutki, čustvi, dražljaji. Manjša škoda bi bila, če se odločim za terapijo.
Odločila sem se, pričela bom s terapijo. Prva doza šok. Po prvi tableti sem doživela večjo stisko, kakor sem jo že doživljala. Čutila sem vznemirjenost, stiskalo me je v prsih, noge sem imela "odrezane". Občutek nemoči, panika. To so bili stranski učinki na katere so me predhodno opozorili. Vztrajala sem in čez nekaj dni je bilo bolje. Stanje se je postopoma umirilo. Občutki stiske so bili vse manjši. Strahovi so pojenjali. Z aktivnostjo, dolgimi sprehodi sem poskušala razbremeniti um in telo. Borila sem se, da bi preostanek nosečnosti stekel bolj zdravo in umirjeno.
Čeprav je bila terapija uspešna se je v meni zbudil novi strah. Ali bo vse v redu z otrokom?!? Ta strah me je spremljal do porodne sobe. Hvala bogu sem rodila zdravo deklico! Čudovito deklico! Tako lepa je in tako zdrava! V porodnišnici so mi povedali, da lahko ob dojenju jemljem antidepresive. Obstaja možnost, da bo otrok nekoliko bolj razdražljiv. Hujših posledic ne bi smelo biti. Nadaljevala sem s terapijo.
Dva meseca po rojstvu hčerke sem doživela ponovni napad. Zaradi novih groženj, ustrahovanj sem se znašla na začetku zgodbe. Po posvetu s psihijatrinjo mi je predlagala višjo dozo. Ampak jaz nisem želela višje doze ali druge doze. Jaz sem potrebovala pogovor. Morala sem spraviti iz sebe vse kar doživljam. Morala sem se razbremeniti. Imela sem občutek, da me ta vrsta terapije zavira. Zavira moja čustva, občutke, emocije. Verjela sem, da potrebujem drugo vrsto zdravljenja. Ob prvem srečanju z anksioznostjo mi je pomagala. Pomagala mi je tako, da sem se dvignila. To je bila trenutna pomoč. Sedaj potrebujem nekaj naravnega. Odločila sem se, da preneham s tovrstno terapijo. Po prekinitvi sem tri dni jokala. Jokala sem kakor, da ne bi leta občutila žalosti, empatije. Očitno se je v parih mesecih vse potisnilo nekje globoko in čakalo. Čakalo, da pride ven. Občutila sem olajšanje. Sedaj moram nadaljevati z mojim načinom zdravljenja, z mojo vrsto terapije. S partnerjem sva se veliko pogovarjala. Iskala sem stvari in osebe, ki so me sproščale. Poslušala sem motivatorje, brala sem različne literature. Gledala sem humoristične serije. Raziskovala sem. Izbrala sem svoj način zdravljenja, ki me je vodil k zdravemu načinu življenja. Poslušala sem sebe. Verjela sem, da mi bo uspelo!
<3
OdgovoriIzbrišiVse kar si napisala je še kako res,ker doživljam podobne stvari, ponosna sem nate in samo naprej v nove zmage.PS Moje zdravilo trenutno so turške žajfnice😎😆
IzbrišiVse neprijetne izkušnje se nam dogajajo z razlogom, postajamo močnejše, rastemo 💜 vso srečo ti želim še naprej 💜 objem 💜
Izbriši🙏🙏🙏 odlično zapisano!
OdgovoriIzbrišiAco
Hvala, veseli me, da tudi moški berete moje zapise 💜
IzbrišiStrah? Moj je drugačen, pa vseeno ne vem od kod se priplazi..... da izgubim tisto malo moči in potem rišem vse mogoče scenarije v glavi... zdrave, ne zdrave... Pa se spomnim na stavek svojega tasta: " Že tako bo dovolj hudo takrat, ko se nekaj slabega zgodi, ni potrebno že v naprej delati nepotrebne scenarije v glavi...." Byron Katie pa v svojih knjigah uči, da se je potrebno vprašati - Ali je to res? Kar mislimo...... Na kratko pa, še vedno se učim. STRAH, bavbav, ki ima ime in nima.
OdgovoriIzbriši