Moj začetek

Moj začetek, moj prvi blog, moje misli in razmišljanja, moja doživetja sedaj delim z vami. Wuauuu! Kako dober občutek! Koliko sem morala "prehoditi" v življenju, da sem sedaj prišla do te točke, da lahko pišem. Iskreni zapisi, počutje, doživetja, osebna rast… Rastemo celo življenje, vsak dan in vsak trenutek, vendar le, če si dovolimo prisluhniti, si želeti in biti. Od nekdaj sem si želela lepih in zdravih, srečnih trenutkov. Zdravega odnosa s partnerjem, starši, z otroki, prijatelji in osebami, ki pomenijo. Vedela sem, da si zaslužim več kot to, kar sem prejemala. Vedela sem, da me v prihodnosti čaka točno ta točka, na kateri sem sedaj. Ampak za vse to sem morala trdo garati. 

 

Skozi življenje sem se srečevala s prijetnimi in manj prijetnimi občutki, dogodki, na katere nisem imela vpliva. Dogodki, ki so me zaznamovali. Dogodki katere sem sprejela in se naučila z njimi živeti, četudi so zelo boleči. Ko se ozrem nazaj vidim, da se je vse dogajalo z razlogom, čeprav takrat tega nisem razumela. Vidim veliko ran, veliko strahu, občutkov krivde, sramu! Vendar sedaj sem sprejela preteklost, ki me bo spremljala do konca moje življenjske poti. Vendar sedaj živim za ta trenutek in bolj zdravo prihodnost. Za vse to sem potrebovala čas; Veliko časa. 

 

 

Vsak nosi svojo zgodbo, borbo, sramoto in (upam), tudi zmage. Jaz imam veliko zmag. Zmagala sem v borbi sama s sabo, premagala sem negativna čustva, anksioznost, negativno samopodobo in sprejela to kar imam in za kar živim. Naučila sem se, da to kar delam in naredim je dovolj dobro.

Popolnost ne obstaja in ni potrebe za pretvarjanje. Iskrenost do sebe je ključ do sprejemanja samega sebe in okolice. To je tisto, kar nas dela zadovoljne in pomirjene.

Mene zelo pomirja pisanje. Kako zelo mi paše in kako zelo zdravilno je pisanje! Veliko teorije je o pisanju, o načinu samopomoči, zdravljenju duše, travm, neprijetnih občutkov. To me je pripeljalo do svojega prvega, lastnega projekta – avtobiografije:

»Pišem, ker se želim soočiti s preteklostjo, ker želim zaključiti vse odlomke svojega življenja, ki me vsakodnevno spremljajo pri vsakdanjem življenju. Odlomki, ki mi delajo več škode kot koristi. Želim živeti sedanjost in razmišljati o lepi in zdravi prihodnosti. Želim, da bi moja zgodba bila navdih vsem, ki čutijo enako. Želim sporočiti sebi in vsem vam, da je življenje resnično nepopisan list, da si mi izbiramo zgodbe in dogodke. To kar želimo, to bomo živeli. Želim sporočiti, da ima vsak svojo zgodbo, kateri lahko prisluhnemo, mogoče nam bo jutri pomagala. Želim pomagati vsem materam saj verjamem, da nas je ogromno s podobno borbo za svobodo, za sebe, za otroke.

Pisala bom o svojem otroštvu, o družini in odnosih, lepih in neprijetnih. Pisala bom o vojni, o spremembi okolja, privajanja na novo kulturo, družbo. Pisala bom o prvi ljubezni, prvem peklu, o drogi in fizičnem ter psihičnem nasilju. Pisala bom o kraji, lakoti in dnevih brez strehe nad glavo. Pisala bom o dolgovih in izvršbi. Pisala bom o novi ljubezni in novem peklu, novih lažeh in novem psihičnem nasilju. Pisala bom o odločitvah, ločitvi in borbi za otroka. Pisala bom o sodnih postopkih, zadrževanju otroka in novem življenju. Pisala bom o procesih, upanju, borbenosti, vztrajnosti, rešitvi in odrešitvi. Pisala bom svojo zgodbo.«

 

Moj drugi projekt je pisanje tega bloga »DOVOLJ DOBRA!«. Zamisel za to vrsto bloga sem dobila s pomočjo coachinje Darje Zorko Mencina. Z Darjo sem se naključno povezala v tednu pro bono coachinga. Njena predstavitev me je osupnila in pritegnila mojo pozornost, kasneje pa tudi njen odziv. Darja je v meni zbudila tisto, kar je spalo – inspiracijo. Dala mi je najpomembnejše, občutek, da zmorem. Poleg nje je veliko vlogo odigrala Estera iz ZPM (Zveza prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje). Estera je vodja VGC Točke(Večgeneracijski center) in moja desna roka. Ona je moja pomoč pri oblikovanju, pri pripravi tega bloga, moj prvi bralec tega zapisa. Tu je še Monika tudi iz ZPM. Monika je moj skriti angel varuh. Brez Mojce iz društva DNK ne bi prišla tako daleč, kakor sem. Mojca je moja svetovalka, moja prijateljica, poslušalka. Oseba, ki opravlja svoje delo s tako srčnostjo, s tako dobrimi nasveti in smernicami. Oseba, ki je vedno na voljo, za vse skrbi in vesele novice. Iz istega društva je tudi Tanja, ki vodi skupino za samopomoč. Tanja je "The rock" (moja skala). Njene delavnice so top. In še Lili. Moja terapevtka. Z Lili sva kratek čas v stiku, a občutek imam, da sva povezani že dolgo časa. Z Lili predelujeva vse tisto, kar je odprto. In seveda moja sestra Edina, s katero delim vse kar mi na misel pride. Brez svojega moža Damirja ne bi bilo celote. Moj partner, moj sopotnik, moj prijatelj, moja rama. On me je naučil kaj pomeni zdrav partnerski odnos. Kako zelo mi je pomembno, da sem si ustvarila socialni krog ljudi, ki me sprejemajo, me čutijo in ob katerih si dovolim biti jaz. To so osebe, ki mi dajejo veliko podporo, me razumejo, me spodbujajo, verjamejo vame in za to sem jim neizmerno hvaležna!

 

Imam veliko tem o katerih bom pisala, o katerih bomo lahko skupaj razpravljale, si prisluhnile in se krepile. Teme, ki nas bodo pomirile in dale novo upanje za boljši jutri in zdravo prihodnost. Teme, ki nas bodo naučile, da smo dovolj dobre takšne, kakršne smo!