Kolikokrat sem se vprašala "kaj bodo rekli ljudje"?! Neštetokrat!
S tem vprašanjem sem se obremenjevala do te mere, da je pošteno načelo mojo samopodobo – pričela sem dvomiti v lastne odločitve. Zagotovo se še kdo najde v tej zgodbi – pritiski, ki jih ženske prejemamo preko medijev, tudi staršev, da moramo biti popolne, dovolj dobre. In kdaj bomo dovolj dobre?
Tudi moji starši imajo malce slabšo samopodobo in to so prenesli name. Ljudje s slabo samopodobo se veliko obremenjujejo z mnenji drugih. In trenutno se tudi sama nahajam na tej točki, a vendarle, razmišljam o tem. Trudim se, da me mnenja drugih ne prizadenejo, da jih sprejmem oziroma, da se ne oziram na kritike in obsojanja. Saj to so le kritike in tudi kritika nam pomaga pri osebni rasti. Jaz sem to doživljala kot obsojanja.
In potem sem se vprašala… Zakaj so te ljudje zame sploh pomembni? Ali so oni pomembni v mojem življenju, ali oni odločajo namesto mene, ali oni vedo kako jaz živim, ali me oni vzdržujejo, hranijo, skrbijo zame, ali oni vedo kaj je najboljše zame? Ne! Odgovor je ne. Oni so samo ljudje, ki so ali niso na nek način povezani z mano. Ljudje, ki imajo drugačna mišljenja, drugačne vrednote, drugačen pogled na svet. In ja, sprejemam to, spoštujem, a odločam se po svoje. Odločam se tako, da je zame odločitev, ki jo sprejmem ta trenutek najboljša. In tudi, če se izkaže za napačno in ne najboljšo rešitev, posledice nosim jaz in ne oni. Ko sem prišla do trenutka odločitve, da življenje, ki sem ga živela, z bivšim partnerjem ni več zdrav odnos zame, ni sreča, ni ljubezen, ne prinaša ničesar dobrega sem naredila velik korak in zaživela novo življenje. Ampak kljub trdni odločitvi, sem se precej obremenjevala z mnenji drugih. Kaj bodo rekli, kaj bodo mislili, kaj me bodo spraševali, kako me bodo obsojali, kako me bodo gledali? V tistem trenutku sem se močno izogibala ljudi, nisem želela govoriti, razlagati, razpravljati o svojem življenju. Po glavi mi je hodilo na tisoče misli, predvsem negativnih misli. In tako je prišel tudi trenutek selitve. Selitev v drugo mesto, večje mesto, kjer me skoraj nihče ne pozna. Mesto, kjer ni vprašanj, ni kritik in obsojanja. Kako zelo mi ustreza to! Kako prijeten občutek! Spomnim se srečanja na ZPMju z Nino in pogovora o selitvi. Rekla sem ji, da bi morali vsi ljudje, ki se tako močno obremenjujejo z mnenji drugih menjati okolje. Kako zelo paše to! Ne poznajo te, ne poznaš jih. Poveš toliko, kot sam želiš in kar želiš! Sedaj sem pripravljena na kritike, na obsojanja, na vprašanja. Čustveno sem zrasla in ne prizadene me več tako kot prej!
Komentarji
Objavite komentar