DOVOLJ DOBRA

Dovolj dobra sem zato, ker nisem popolna. Ne morem biti, nemogoče je biti. Vse, kar počnem je lahko zame dovolj.  Pri osmih letih sem kot begunka iz Bosne prišla v Slovenijo. Slovenski jezik je bil zame precej velik izziv. Še vedno je, ampak jaz čutim, da sem dovolj dobra v izražanju in pisanju. Čutim, da je moj materni jezik. Saj se veliko lažje izražam, prelijem čustva, misli in razmišljanja v slovenskem jeziku. Verjamem, da delam pravopisne napake, ampak se ne obremenjujem s tem. Včasih sem se, in to močno. V osnovni šoli sem imela veliko tremo in nizko samopodobo. Zaradi tega sem se izogibala ustnemu spraševanju. Raje sem rekla, da ne znam in dobila enko, ter se za pisni del toliko učila, da sem zmogla pisati dovolj dobro oceno. Sem pa vztrajala. Uspela sem zaključiti osnovno šolo in se vpisati v srednjo trgovsko šolo. Tudi tam sem imela nekaj težav. Največ pa težav z nizko samopodobo. Vztrajala sem naprej. Vpisala sem se na izredno smer ekonomski tehnik. Na maturi sem bila odl...

Moja izkušnja z antidepresivi je bila precej rizična. Rizična iz razloga, ker mi je bila predpisana v času druge nosečnosti. Takrat sem bila v tako hudem stanju, da je bilo neizbežno zdravljenje s to terapijo. Bila sem v stanju anksioznosti zaradi hude stiske in depresije, ki jo je povzročil strah. Tisti neprijeten občutek, ki ga vsi poznamo. Naše telo ne bi moglo funkcionirati, če ne bi poznalo občutka strahu. Ampak ta strah je bil drugačen. Drugačen zato, ker me ni bilo strah padca, ni me bilo strah, da se bom poškodovala. Strah me je bilo smrti. Strah me je bilo zase in za malo bitje, ki je raslo v meni. Strah me je bilo spanja. V sanjah sem imela nočne more. Grde more, ki so me skozi dan spremljale. Strah me je bilo teme. Kolikokrat sem se obrnila za sabo med dnevnim sprehodom. Vsakokrat, ko sem stopila iz stanovanjskega bloka sem se ozirala, če je ta "nekdo" v bližini. Strah me je bilo, ko sem se usedla v avto, vsakokrat sem se obrnila nazaj, da ni ta "nekdo" v...