Dovolj dobra sem zato, ker nisem popolna. Ne morem biti, nemogoče je biti. Vse, kar počnem je lahko zame dovolj.
Pri osmih letih sem kot begunka iz Bosne prišla v Slovenijo. Slovenski jezik je bil zame precej velik izziv. Še vedno je, ampak jaz čutim, da sem dovolj dobra v izražanju in pisanju. Čutim, da je moj materni jezik. Saj se veliko lažje izražam, prelijem čustva, misli in razmišljanja v slovenskem jeziku. Verjamem, da delam pravopisne napake, ampak se ne obremenjujem s tem. Včasih sem se, in to močno. V osnovni šoli sem imela veliko tremo in nizko samopodobo. Zaradi tega sem se izogibala ustnemu spraševanju. Raje sem rekla, da ne znam in dobila enko, ter se za pisni del toliko učila, da sem zmogla pisati dovolj dobro oceno. Sem pa vztrajala.
Uspela sem zaključiti osnovno šolo in se vpisati v srednjo trgovsko šolo. Tudi tam sem imela nekaj težav. Največ pa težav z nizko samopodobo. Vztrajala sem naprej. Vpisala sem se na izredno smer ekonomski tehnik. Na maturi sem bila odlična, kar mi je dalo močno spodbudo in potrditev, da zmorem. Moja samopodoba je počasi rastla. Občutek, da tudi jaz, "begunka" iz Bosne zmorem je bil zame neprecenljiv. Želela sem nove izzive in zato izbrala enoletni tečaj pomočnika vzgojitelja. Kar sem prav tako opravila z odliko. S tem sem dobila priložnost dela v vrtcu. Osebno dodatna spodbuda, da zmorem delati v vzgojnem zavodu z otroki. Dodatna motivacija in s tem krepitev samopodobe.
Zbudijo se nove ideje, nove želje. Čutim, da lahko še. Izberem nov izziv na višješolski strokovni šoli smer ekonomist. Tudi to opravim brez posebnih težav in diplomiram. Ponos in radost, da sem uspela in dosegla višjo izobrazbo, več znanja in osebne potrditve, sta kipela iz mene. Sedaj se zavedam, da sem dovolj.To pa ne pomeni, da ne želim več. Želim še. Želim se učiti, rada se učim. Sedaj sem izbrala nekaj, kar definitvno čutim, da je zame. Pomoč drugim. V prvi vrsti sebi! Izbrala sem visokošolski študij na Fakulteti za uporabne družbene študije smer Psihosocialna pomoč. Učim se o psihologiji človeka, o človeškem telesu, čustvih, mislih in vedenju. Učim se aktivnega poslušanja, razumevanja in sprejemanja drugačnosti. Učim se vse, kar bom v prihodnosti potrebovala za dovolj dober svetovalni pogovor. Za dovolj dobre cilje tako osebne, kot klinetove. Učim se, da sem vredna, čeprav sem velikokrat slišala, da nisem. Veliko tega sem slišala in poslušala, ampak to je v pretekliku. Mogoče me je ravno to peljalo v smer napredka in osebnih zmag, ne vem.
Pri zavedanju, da sem dovolj dobra so se začele odpirati nove želje, nove ideje, nova vrata.
Verjamem, da me čaka še veliko dobrega, ker si zaslužim, ker se trudim, ker tako želim. Najbolj pomembno mi je, da to kar počnem, počnem s polnim srcem.
Želim sporočiti tudi vam, da ste dovolj dobri, da ste vredni! Predvsem želim povedati: NE OBUPAJTE! VZTRAJAJTE! VERJEMITE VASE! BODITE POGUMNI! BODITE AMBICIOZNI! BODITE DRUGAČNI! BODITE ZASE DOVOLJ DOBRI!
Danes je šele 2.januar 😉 Cheers 🥂
Komentarji
Objavite komentar