Preskoči na glavno vsebino

Objave

Sodišče, naroki, obravnave

Uhhh kako neprijetni občutki ob pomisleku na sodne dvorane. Velike, hladne, temačne, občutki krivde, včasih nemoči in obupa. Vprašanja odvetnikov in sodnikov taka, da imaš občutek, da ti sodijo za najhujše kaznivo dejanje. Izjave in obtožbe nasprotnega udeleženca tako strahotne in ponižujoče, da ti prebudi občutke manjvrednosti, nehumanosti in ničvrednosti. Počutiš se osramočeno, četudi je to zelo daleč od resnice. Ampak kljub temu moraš ostati zbran, priseben in fokusiran na naslednja vprašanja in dogodke. Moraš se boriti zase ali za otroka.Moja izkušnja s sodišči traja že nekaj let. Sprva sem sodišče spoznala kot osumljena za kaznivo dejanje, kasneje kot priča za kaznivo dejanje, sedaj pa ga spoznavam kot skrbnica mladoletnega otroka. Čeprav si tega ne želim sem prisiljena se boriti oziroma sem dolžna se odzvati na vabilo naroka. Dolžna sem odgovarjati na tožbe. Dolžna sem zaščiti otroka in sebe. Nihče te ne vpraša kako se počutiš, sodišču ni pomembno kaj doživljaš, ampak so pomembne…
Najnovejše objave

Antidepresivi. Da ali ne?

Moja izkušnja z antidepresivi je bila precej rizična. Rizična iz razloga, ker mi je bila predpisana v času druge nosečnosti. Takrat sem bila v tako hudem stanju, da je bilo neizbežno zdravljenje s to terapijo.
Bila sem v stanju anksioznosti zaradi hude stiske in depresije, ki jo je povzročil strah. Tisti neprijeten občutek, ki ga vsi poznamo. Naše telo ne bi moglo funkcionirati, če ne bi poznalo občutka strahu. Ampak ta strah je bil drugačen. Drugačen zato, ker me ni bilo strah padca, ni me bilo strah, da se bom poškodovala. Strah me je bilo smrti. Strah me je bilo zase in za malo bitje, ki je raslo v meni. Strah me je bilo spanja. V sanjah sem imela nočne more. Grde more, ki so me skozi dan spremljale. Strah me je bilo teme. Kolikokrat sem se obrnila za sabo med dnevnim sprehodom. Vsakokrat, ko sem stopila iz stanovanjskega bloka sem se ozirala, če je ta "nekdo" v bližini. Strah me je bilo, ko sem se usedla v avto, vsakokrat sem se obrnila nazaj, da ni ta "nekdo" v…

Kaj bodo rekli ljudje?!

Kolikokrat sem se vprašala "kaj bodo rekli ljudje"?! Neštetokrat!
S tem vprašanjem sem se obremenjevala do te mere, da je pošteno načelo mojo samopodobo – pričela sem dvomiti v lastne odločitve. Zagotovo se še kdo najde v tej zgodbi – pritiski, ki jih ženske prejemamo preko medijev, tudi staršev, da moramo biti popolne, dovolj dobre. In kdaj bomo dovolj dobre?
Tudi moji starši imajo malce slabšo samopodobo in to so prenesli name. Ljudje s slabo samopodobo se veliko obremenjujejo z mnenji drugih. In trenutno se tudi sama nahajam na tej točki, a vendarle, razmišljam o tem. Trudim se, da me mnenja drugih ne prizadenejo, da jih sprejmem oziroma, da se ne oziram na kritike in obsojanja. Saj to so le kritike in tudi kritika nam pomaga pri osebni rasti. Jaz sem to doživljala kot obsojanja.
In potem sem se vprašala… Zakaj so te ljudje zame sploh pomembni? Ali so oni pomembni v mojem življenju, ali oni odločajo namesto mene, ali oni vedo kako jaz živim, ali me oni vzdržujejo, hranijo, s…

Strah me je!

Včeraj sem sedela na delavnici Dobro sem. To je delavnica, kjer ženske predelujemo teme o stresu in o tem kako ravnati, da bolj komuniciramo in reagiramo na dražljaje v okolju. Naši pogovori so sproščeni kot vedno smo klepetulje zašle s poti (ženske na kupu, malo verjetno, da se to ne zgodi). V skupini se počutimo dobro, govorimo o svojih čustvih, strahovih, sramu. Tukaj se počutimo tako sproščeno, da o tem lahko govorimo.Včeraj je bila glavna tema STRAH. To je eno izmed čustvenih stanj, ki zame še danes predstavlja ogromno breme, še posebej za žensko.Strah jo je zase, za svoje življenje, strah jo je za otroka, za njegovo življenje, strah jo je za partnerja, ki izvaja nasilje nad njo. Strah jo je, boji se, ne zmore, ne zna! Kljub temu, da ni sama, da ima okrog sebe ljudi, ki jo poskušajo zaščititi, ampak ona se boji, ona ne zmore...

Kako zelo razumem to. Kako dobro to poznam. To je strah, ki ti zleze v kosti in se z dneva v dan kopiči v tebi. Strah je povsod. Občutek je kakor, da živi…

Moj začetek

Moj začetek, moj prvi blog, moje misli in razmišljanja, moja doživetja sedaj delim z vami. Wuauuu! Kako dober občutek! Koliko sem morala "prehoditi" v življenju, da sem sedaj prišla do te točke, da lahko pišem. Iskreni zapisi, počutje, doživetja, osebna rast… Rastemo celo življenje, vsak dan in vsak trenutek, vendar le, če si dovolimo prisluhniti, si želeti in biti. Od nekdaj sem si želela lepih in zdravih, srečnih trenutkov. Zdravega odnosa s partnerjem, starši, z otroki, prijatelji in osebami, ki pomenijo. Vedela sem, da si zaslužim več kot to, kar sem prejemala. Vedela sem, da me v prihodnosti čaka točno ta točka, na kateri sem sedaj. Ampak za vse to sem morala trdo garati. Skozi življenje sem se srečevala s prijetnimi in manj prijetnimi občutki, dogodki, na katere nisem imela vpliva. Dogodki, ki so me zaznamovali. Dogodki katere sem sprejela in se naučila z njimi živeti, četudi so zelo boleči. Ko se ozrem nazaj vidim, da se je vse dogajalo z razlogom, čeprav takrat tega …